S finančnim vidikom letošnjega obdarovanja sem se ukvarjala mnogo dlje kot s cilji obdarovanja in seznamom obdarovancev.
Pogosto slišimo, da dandanes tudi za 10 evrov ne dobiš nič oprijemljivega, in če se sprehodimo med policami trenutno najbolj okrašenih in obleganih trgovin, morda to tudi zares drži. Izgleda, kot bi bili prisiljeni globoko pogledati v denarnico, a po mojem mnenju ni tako.
Delovni primer in malce matematike:
Recimo da se nam zdi, da lahko z minimalno 20 evri kupimo solidno darilo. Če, kot v mojem primeru, želimo obdariti 20 oseb, bi končni račun znašal 400 evrov. 400 evrov za decembrska darila! Brez darilnih vrečk, ovijalnega papirja. Moja filozofija je taka, da četudi si lahko tak izdatek privoščiš, morda ni tako smotrn. Zakaj? Ker smisel podarjanja daril ni v njihovi finančni vrednosti, ki je pogosto prenapihnjena z maržami in drugimi okraski, ampak v simbolnem dejanju, ko iz rok damo nekaj, za kar upamo, da bo ugajalo tudi drugemu, ki mu to izročimo. To ni gandhijevsko sporočilo, to so osnove Eseja o daru. In naj ta navezava služi za popolnoma mirno vest, če bomo letos podelili nekaj finančno skromnejšega. Morda se bo kdo ob tem namrdnil, morda se mu bo malenkost, ki jo bo prejel, zdela nepotrebna, morda pa bo kdo od obdarovancev vseeno vesel in v daru našel še kaj več kot ceno izdelka.
Glede na to da sem se omejila s ciljem, da vsa darila kupim od slovenskih proizvajalcev, sem na hitro pregledala nekaj potencialno zanimivih izdelkov ponudnikov in ocenila, da bi lahko svoj žep zožala do te mere, da za osnovo vzamem od 5 do 10 eur/darilo za 1 osebo. To je orientacijska vrednost, iz katere bom izhajala. Zavedam se, da mi mogoče ne bo uspelo ostati v teh mejah, a bom poskusila.
Zdaj se začenja lov na darilne ideje. Morda najbolj obsežen in ustvarjalen del tega projekta. Cilj: za izhodiščno vrednost vseeno najdi nekaj lušnega in osebnega.
