Še pomnite december 2011? Ja, še pred tremi dnevi smo se mastili z biftku podobnimi njam, njam rečmi in z vsemi napečenimi dobrotami in z vinom v potokih. Jaz sem lani (ja, leta 2011) prvič zares pekla - saj se spomnite tega mini projekta, kajne?
In rezultati moje prve pekarske misije so tukaj - na pladnju, s svežimi izkušnjami in dogodivščinami pred pečico.
Najprej sem spekla cimetaste živalice iz gozda po tem receptu. To je bilo moje prvo resno srečanje s peko piškotov, zato se je pač moralo zalomiti - pošteno sem se uštela pri odmerjanju sladkorja (v minus) in čeprav je bilo izrezovanje modelčkastih polarnih medvedkov, smrečic in zvezdic ter lunic zabavno, krašenje s čokolado pa me je navdalo z veliko mero pekarske samozavesti (s tisto vrečko, polno čokolade, se pač počutiš izredno kompetentno za peko), je bil rezultat (kljub obilici napečenega materiala) podpovprečen. Neokusno, suho. Nekaj dni sem škatle z napečenimi piškoti pustila počivati na polici, potem pa sem jih brez slabe vesti pospravila v smeti - naravnost moril me je ta neuspeli poskus razočarane gospodinje.
No, razpoloženje se je na srečo hitro dvignilo in ob pečenju večjega števila pekačev s kokosovimi poljubčki po dedkovem receptu so nastali taki tapravi zmazki - khm, poljubčki. Okusni in lepi na pogled!
Da bi izkušnjo z živalmi iz gozda še bolj zanesljivo potlačila in da bi zadovoljila tudi usta, ki ne marajo suhih piškotov (moški!), sem se podala še v rafaelo vode - nikoli preizkušeno, milijon receptov na spletu in ogromno nejasnosti (mleko v prahu vs. smetana?) ... Na koncu mi je recept posredovala prijateljica (hvala, U.!) in veselje s kroglicami se je začelo. Tako pač je - kroglice so moja domena, s kroglicami ne morem zgrešiti, oblikovno pa sem jih že tako izpilila, da lepše preprosto ne bi mogle biti. Če odštejem pripravo mase, ki se je ohlajala in strjevala v hladilniku kar celo noč, in dejstvo, da to sploh ni pravi rafaelo, ker v sredini nima mandlja in ne hrusta, ko zagrizeš vanj, potem sem s to belo kokosovo stvarco vseeno tako zadovoljna, da bom kroglice naredila tudi še kdaj izven praznične pekarske manije.
Strah pred pečico je odpravljen, predpasnik pa je postal manj čudaški modni dodatek, če ima pike! :)
In ne, nisem pozabila na obljubljeno žrebanje in nagrado - več v naslednjih dneh. Drugi del sledi že kmalu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar