Po zelo zelo dolgem času sem mizo obložila s kroglicami, z žičkami in nastavki za uhane ... Škatla s pripomočki je šla z mano v drugo mesto, namenoma sem jo potlačila v globino omare, da me ne bi dan za dnem opominjala, kako kroglice kar ležijo, kako od Kroglice pravzaprav ni ostalo skoraj nič drugega kot tu in tam kak šopek, pa še ti hitro uvenijo, sredi betonske džungle pa je tako ali tako skoraj nemogoče najti tapravi vir cvetja, kar je svojevrstna nadloga. Dnevi kar bežijo, vsak dan se obremenjujem s tem, da nimam časa za to in ono, vsak dan se mi utrne vsaj ena misel o tem, kako mi manjka tisti ustvarjalni zagon, ki ga doživiš, ko je miza polna nereda in drobnarij, barv in ostankov, na računalniku nadaljevanka ali dve, v glavi pa mir in veselje. Ljubezen še ni čisto zarjavela, le potihnila je, se umaknila pod vtisi vsega drugega direndaja naokoli ... Še sem jaz, mogoče ne več tako navdušena nad izdelavo nakita, a z željo po novem neredu.